Občutek nepomembnosti

Pri nekih raziskavah o delovanju možganov, so ugotovili, da možgani dojemajo izražanje, v katerem govorimo o sebi, kot nagrajevanje in užitek. In tu se kaže pomembnost izražanja sebe, predvsem pa tega, da smo nekomu pomembni.

Ko se ozrem vase, globoko v sebi najdem občutek nepomembnosti tam kjer bi »morala« biti najbolj pomembna- pri starših… Ko opazujem ta občutek, čutim otroško nebogljenost, predvsem pa temelje nezdrave samopodobe… Občutek nepomembnosti je zame pomenil, da dejansko ne obstajam, da me nihče ne vidi, ne sliši in da moje želje niso pomembne… In če razumsko pogledam zakaj nekdo privzgaja tak občutek otroku, sklepam, da zaradi lastnega občutka nepomembnosti, saj starši dajo le tisto, kar v sebi nosijo…

In otrok, ki ima že v rosnih letih občutek nepomembnosti, si tega nikakor ne zna sam dati… deluje in odrašča na način, ki mu je bil privzgojen dokler se močno ne zaveda sebe in svojih vzorcev in svojega lastnega občutka nepomembnosti, ki se v odrasli dobi pojavi v vseh zanj pomembnih odnosih… In priznam, da sem bila tudi jaz med njimi in dolgo me je spremljal občutek nepomembnosti, dokler se nisem ozrla vase in se soočila s tem ob pomoči… po dolgem času sem spet lahko slišala sebe, svoje želje, hrepenenja. Kot bi se na novo rodila. J Ko stopim v stik sama s sabo, se čutim in slišim, takrat občutek nepomembnosti izgine in ostane tam kjer mu je mesto-v preteklosti in v odnosu, kjer je nastal.

In čeprav se ta občutek še vedno lahko pojavi v kakšnem odnosu(saj vzorcev ne morem preseči kar čez noč), ki je zame najbolj pomemben, mi pomaga, če se ustavim, se zavem, da je bil v otroštvu odnos, kjer sem bila nepomembna, zame bistven, danes pa od tega odnosa, kjer se pojavi nepomembnost, nisem odvisna in me občutek lahko le usmeri vase, da se vprašam in spomnim koliko sem sama sebi pomembna in kje sem sama sebi pomembna, In jaz vedno najdem odgovor oz zadovoljstvo v tem, da sem sama sebi pomembna, ko se slišim, ko se resno jemljem, ko resno jemljem svoja čustva in občutke in ko sledim temu, kar čutim. J In ker sem sama sebi dovolj pomembna, mi to zadostuje, da ne iščem pomembnosti v odnosih. J

Bližina v odnosu

Kaj si predstavljaš pod tem? Bližina je tista, ki se razvije na podlagi čustev. Bližina predstavlja prav to čustveno povezanost, za katero menim, da je eden izmed temeljev vsakega odnosa… Seveda se je za ohranjanje potrebno truditi, jo negovati, saj ima svoja nihanja, predvsem ko sem na drugo osebo jezna, ko me rani… Takrat se običajno vzpostavi distanca- od mene in druge osebe pa je odvisno koliko se bom potrudila, da bližino spet vzpostavim. Pri tem je bistvena komunikacija in koliko smo pripravljeni drug drugega slišati.

Prvo izkušnjo bližine smo prejeli že kmalu po rojstvu, ko smo vzpostavili stik z mamo. Bližina nastane predvsem z dojenjem. Dojenček in kasneje otrok je od bližine staršev odvisen, saj sam ne zna preživeti… V kolikšni meri pa se bližina gradi na zdrav način, ko začne otrok odraščati in biti samosvoj, pa je odvisno predvsem od staršev… Super je, če se v družini ohrani bližina, sama pa zrasla v družini, kjer tega nismo poznali in zato sem v odraslost prenesla vzorec oz občutek, da brez bližine ne bom preživela, dokler nisem našla sebe in se naučila, da sem samostojna in neodvisna oseba, ki zmore in zna preživeti sama in poskrbeti zase in tako vzpostavila v sebi nov način delovanja in nov pogled na bližino in odnose.

Sama sem oseba, ki je vztrajna in ki se v vsakem primeru trudim bližino negovati, predvsem z majhnimi pozornostmi v odnosu, s komunikacijo in s svojo pristnostjo. In kaj se mi zdi bistvo? Predvsem kadar želim ohranjati ali spet vzpostaviti bližino, se mi zdi pomembno, da sem pristna in da pokažem ranljivost s tem, da spregovorim o svojih čustvih in občutkih in da tudi druga oseba izrazi sebe v ranljivosti. Čustva in občutki so tisti, ki povezujejo, predvsem pa da sem sposobna sebe in osebo, s katero sem v odnosu, poslušati in slišati. Kaj pomeni, da osebo res slišimo, bom spregovorila v eni izmed prihodnjih tem.

Valovanje bližine je običajen proces, od mene pa je odvisno koliko mi je odnos pomemben in koliko sem pripravljena vložiti truda pri negovanju bližine. In če se navežem na prejšnje razmišljanje o zapuščenosti: Prav zaradi izgube bližine, kar pomeni, da smo se od osebe oddaljili, pride do zapuščenosti, do razhodov v odnosih. Od mene je torej odvisno v kakšno smer bo peljal odnos in kakšno mesto ima oseba v mojem življenju. Je pa bližina tista, ki nam daje občutek varnosti in zadovoljstva v odnosu.

In kar želim poudariti ob koncu je, da smo osebe s svojo preteklostjo in vzorci in ko se zazrem vase in vzorce zaznam, šele takrat jih lahko spremenim, saj so eden od bistvenih dejavnikov za negovanje bližine. Torej me vsak odnos z drugimi osebami vedno vodi nazaj k sebi in k ljubezni do sebe. J

Občutek zapuščenosti

Občutek zapuščenosti je težko definirati… največkrat pa se pojavi v odnosu, ki razpade… Lahko bi rekla, da nastane zaradi čustvene izolacije od osebe, s katero smo bili prej močno čustveno povezani… Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev in prav tako tudi marsikateri odnos ne traja večno- ob tem bi se lahko vprašala, če sploh kateri odnos traja večno?

V odnosu, v katerem se z osebo čustveno zbližamo, se pojavi tudi navezanost. In po razpadu tega ostane praznina, osamljenost in občutek zapuščenosti. In kaj mi ta občutek zapuščenosti govori? Da me je »zapustila« oseba, ki sem jo imela rada, s katero sva bili povezani in kar naenkrat tega ni več… Težak občutek res… In če se ne znam soočiti z njim, dovoliti, da ga občutim kot normalen proces po zaključku odnosa, me lahko ponese v še težja stanja, kot je npr depresija, da izgubim samo sebe in da se zaradi tega občutka počutim kot da ne bom preživela… In to mi kaže na temelje občutka zapuščenosti… Bistven in za nas zelo pomemben odnos za naše preživetje, je bil odnos s starši… In ko me nekdo od staršev zapusti kot otroka to zame pomeni ogroženost zaradi preživetja, saj kot otrok brez tega ne znam preživeti, še manj pa se znam soočati s težkimi občutki… In ko se spomnim trenutka, ko sem ostala sama, občutim grozo, težko dihanje, prestrašenost, ker se ne znajdem… In ker tega občutka kot otrok ne znam predelati, ga zakopljem globoko vase in najdem način preživetja… In danes v odrasli dobi se mi ta občutek ponovno pojavi v odnosu z osebo, ki mi veliko pomeni in ki mi ne daje več tiste bližine, ki jo »potrebujem« (bližina v odnosih bo naslednje tema pisanja)… Ko občutim, da povezanosti ni več, ob tem čutim tudi, da sem nekaj izgubila, da oseba sicer je telesno prisotna ob meni, a imam vseeno ob tem občutek zapuščenosti, ker nimam več pomembnega mesta pri njej… In se ustavim ob zapuščenosti… Kaj mi sporoča? Poznam ta občutek iz otroštva in je vsekakor grozen, ob tem pa imam zavedanje realnosti, da je to samo občutek, ki ga lahko razumem, ki ga želim sprejeti, mu dovoliti, da je prisoten v meni, pa vendar zaradi tega nisem ogrožena… Kot otrok brez staršev nisem znala preživeti, danes imam sebe in čeprav me je oseba zapustila, imam še vedno svoje življenje. Pri soočanju s tem občutkom mi pomaga razum, predvsem pa, da vidim in sprejmem svojo ranljivost, da se zavedam, da v trenutkih, ko me nekdo zapusti, potrebujem nežnost, da objamem sama sebe in da me dejansko zapuščenost vrne nazaj v bistvo sebe. J Seveda pot sprejemanja in spuščanja osebe ni lahka, pa vendar je to del življenja in prej kot to lahko storim v sebi, lažje je zame. Seveda se ob tem pojavi tudi bolečina zaradi zapuščenosti, a to je že nova tema in se ustavim ob njej kdaj drugič.

Kaj je zate občutek zapuščenosti in kako ga doživljaš? Podeli svojo zgodbo z mano na mail bergantalena@gmail.com ali kot komentar.

Rad/a te imam, vendar te zapuščam

 

Naslov razmišljanja, ki prinaša bolečino… Težko je čustveno razumeti zgornji stavek, pa vendar se tokrat ustavljam ob tem, ker tudi to spada v temo odnosa do sebe… Ob razhodih iz kakršnegakoli odnosa, se pojavi v ospredju predvsem odnos do sebe… In če se vrnem malo nazaj… Zakaj se nekdo odloči, da odnos zaključi? Lahko sem to jaz sama ali pa je to oseba s katero sem v odnosu(prijatelj/ica ali partner/ica)…Vsekakor je običajno odločitev sprejeta po dolgem razmisleku… Odločitev prinaša težke trenutke,a obenem kaže pot naprej v smislu zapuščam staro in se podajam v novo…

Ustavljam se ob vzrokih, ki pripeljejo do te odločitve… Tisoč je zgodb in tudi toliko vzrokov… Naj se ustavim ob svoji odločitvi… Najprej k temeljem prijateljskega odnosa… Meni osebno prijateljstvo pomeni poseben odnos, ki ga je potrebno negovati in ki se od partnerskega odnosa razlikuje le v čustvih… torej odnos, ki temelji na spoštovanju, komuniciranju in medsebojni podpori… kaj ti misliš o tem? Ob tem pa globoko v sebi nosim zavedanje, da odnosi pridejo in minejo… da je bistvo mojega življenja, da hodim po svoji poti in sem v stiku z ljudmi,s katerimi so odnosi daljši ali krajši, saj se nahajamo na vlaku življenja in nismo stalno prisotni v enem vagonu, ampak ima vsakdo svoj ritem in zato srečujemo nove ljudi in puščamo za sabo odnose, ki nam »ne koristijo več«… In če se na podlagi tega vrnem k svoji osebni izkušnji… Grem po svoji poti in se trudim notranje rasti, ob tem pa imam ob sebi zelo različne ljudi in odnose… Seveda ima vsakdo posebno mesto v mojem življenju, pa vendar… Nekateri rastejo in se razvijajo skupaj z mano, spet drugi stojijo na mestu medtem ko se jaz premikam… Kje je meja v odnosu glede energetske usklajenosti ve vsak sam zase… Pri meni jaz to mejo močno občutim predvsem, ko je oseba, s katero sem v odnosu, v stiski in se ne zna premakniti naprej… V takšnih primerih obstaja velika nevarnost, da oseba, ki stoji na mestu in se začne utapljati, vleče mene nazaj in me skuša potegniti v vodo, ker si sama ne zna pomagati… In tu se začenja napor v odnosu, ker ena oseba stoji na mestu, druga pa želi iti naprej in obenem si želi, da bi osebo lahko peljala s sabo… in tu pridem do odnosa s sabo, svojih potreb, svojih želja… še vedno mi je v odnosu bistveno, da ohranim sebe, svoje potrebe, predvsem pa, da sledim sebi… In ko je prišel trenutek, ko moram sprejeti odločitev, je to težko, pa vendar čutim, da zelo potrebno…slediti sebi v takšnem primeru kljub bolečini drugega, je bistveno… Priznam, da si želim svet, v katerem bi bili ljudje v svobodnih odnosih, kjer ne bi bilo pretirane navezanosti in zato bi bile tudi ločitve in razhajanja lažja… a ker je realnost drugačna, sprejemam, da se ob tem pojavi bolečina… pa vendar moj vzrok- da ne morem nikogar vleči za sabo, da moram slediti sebi in iti naprej, predvsem pa, da odnos nikamor več ne pelje, saj je vsakdo sam odgovoren za svoje življenje in če si ne zmore pomagati sam(vsekakor prijateljstvo ni namenjeno temu, da nekomu rešujemo življenje), mu tudi jaz ne morem- je dovolj velik, da poslušam sebe in čeprav imam osebo zelo rada, jo zapuščam… Predvsem zato, ker je v ospredju ljubezen do sebe- ker se cenim in se ne želim izčrpati zaradi nekoga, ki ga ne morem dvigniti…

In če povzamem: Težko je čustveno razumeti razhode in ob tem si lahko pomagam z razumom, predvsem pa da poslušam sebe, svoje potrebe, svoje želje in ko čutim, da odnos ni več usklajen, da jaz potrebujem nekaj drugega, da znam temu slediti, prisluhniti sebi in pogumno iti naprej, saj me sigurno za vogalom čaka nekaj novega in lepšega. J

Imaš ti kako tako izkušnjo, ki bi jo želel podeliti z mano? Komentiraj. J

Moja edinstvenost

 

Znam opaziti svojo posebnost? Vsakdo je v nečem poseben in edinstven. Kaj misliš o naslednjem stavku: »Če hočeš napredovati, nariši drevo na moj način«, Ok, jaz lahko vidim v tem, da mi nekdo želi dobro in pomagati, pa vendar jaz sama lahko uspem le na svoj način, ki je edinstven in bistveno je,da se tega znam zavedati in pogumno ohranim samozavest in hodim svojo pot v vsej svoji edinstvenosti.

Ko me je nekdo prosil, da mu v nekaj stavkih opišem eno osebo s pozitivnimi mislimi-v čem je ta oseba dobra, kaj jo dela dobo, zakaj ji zaupam in po čem se je najbolj spominjam oz jaz bi dodala temu zaradi česa jo najbolj cenim… In napisala sem mu naslednje: Ta oseba mi je vzor,ker kljub stiskam zna najti pot navzgor. Ker zna ohraniti pozitivnost v realnosti in ker nosi ljubezen s sabo okrog in jo daje tistim,ki jo sprejmejo. Poleg tega je sočutna, razumevajoča in srčna.  

Kaj mislite o teh besedah-poznate kako tako osebo? Jaz jo vsekakor. J In prva oseba na katero sem pomislila ob zgornjem vprašanju in ob kateri sem dobila navdih za odgovor, sem jaz sama-ja, jaz sem tista oseba, ki sem jo opisala z zgornjimi besedami. J se sliši egoistično? Mogoče. ;)

pa vendar sem se ob tem zamislila koliko poznam sebe, koliko spoštujem sebe, predvsem pa kako vidim sebe in ali znam opaziti svojo posebnost. In našla sem odgovor, kaj je tisto, kar me dela posebno in edinstveno. J Vsekakor besede s katerimi sem se opisala. J poleg tega pa obstaja še bolj globoka lastnost na katero sem pri sebi zelo ponosna in ki me vsekakor dela posebno in izhaja iz zgornjega opisa- nosim v sebi morje ljubezni in kar me dela posebno je, da jo znam tudi pristno in iskreno izkazovati v obliki pozornosti, ne glede na to ali si jo nekdo zasluži ali ne… Sem oseba, ki je zelo pozorna, ljubeča in to izražam z majhnimi pozornostmi in odprtim srcem nekomu kadarkoli pomagati, ko me potrebuje. J to me vsekakor dela zlo posebno. J In kljub temu, da ljudje, ki ljubezen težko sprejemajo te moje pozornosti ne razumejo in je marsikomu odveč, sem zelo ponosna nase, ker vem, da vse kar delam izhaja iz srca, iz srčnosti in mi ni žal za nobeno dejanje pozornosti. J To sem jaz in to bom delala še naprej. J seveda ob tem spoštujem meje nekoga, ki pa teh pozornosti ne more in ne zna sprejemati in jim ne želim vsiljevati svoje srčnosti, ampak grem naprej in spet najdem koga, ki pa to zna sprejeti in ceniti. J

In ob tem sprašujem tebe, ki to bereš: v čem si ti poseben/na? Znaš najti nekaj pri sebi kar zelo ceniš in kar te dela posebnega/o? Ta naša posebnost vsekakor ni preveč egoistična in ošabna, kot je mogoče včasih veljalo… Posebnost je tista, ki vzpodbuja ljubezen do sebe in nam pomaga nase gledati z očmi ljubezni. Vsi si zaslužimo ljubezen in vsakdo nosi v sebi nezamenljivo edinstvenost, le najti jo moramo in se jo zavedati. J Seveda ob tem imamo tudi slabe lastnosti, ki jih je dobro sprejeti, vsekakor pa dajmo prednost tistemu, kar nas dela edinstvene. J

Strah

Poznaš občutek strahu? Verjetno ni človeka, ki ga kdaj ne bi bilo strah…Strah je občutek, ki kaže, da se počutim ogroženo… največkrat nam je vzrok strahu znan… Pojavi se lahko na različnih področjih, v medosebnih odnosih… Strah, ki ga jaz v zadnjem obdobju čutim pa mi prinaša situacija vrnitve v okolje, ki mi ni všeč… Strah mi torej kaže, da se v tem okolju počutim nelagodno… Ampak zaradi določenih dejavnikov zaenkrat še moram vztrajati v tem okolju… Ob strahu vrnitve me objame tudi občutek groze, da se moram vrniti na ta kraj… V sebi to zaznam in sprejmem… In odkod občutek strahu in groze? Je resnično za moje preživetje tako zelo pomembna oz upravičena intenzivnost tega doživljanja?

Vsekakor svoje občutke jemljem resno, še vseeno pa je ob tem bistveno ali sem res tako zelo močno ogrožena, kot se mi zdi? In tu pride na vrsto razum… Kaj je dejansko tisto, kar me navdaja z občutkom groze? Ko se spustim vase, vidim, da je to zaradi določenih sprememb v okolju, kjer so pritiski vedno večji in kjer mi okolica postavlja zelo stroge omejitve ob katerih jaz ne morem biti jaz in prav to, da mi nekdo skuša vzeti neko navado oz nekaj, kar je del mene, me navdaja z občutkom groze, predvsem pa strahu, kako bom preživela… In ob tem slišim razum, ki mi pravi, da je intenzivnost čustev upravičena, po drugi strani pa se tudi zavedam, da bom kljub vsemu preživela… Tu nastopi čas, da sebe objamem, da se nežno pocrkljam, da se ob sebi spet počutim varno in da čutim ljubezen do sebe… Ti občutki se pojavijo v otroštvu… Ampak takrat sem bila nebogljena, danes pa mi je bistveno, da se občutka strahu zavedam, da ga vzamem resno, obenem pa da poskrbim zase, ker so občutki le tisti, ki mi kažejo, da nekaj ni ok in da se ustavim ob situaciji, ki mi jih je sprožila, obenem pa, da hodim naprej, predvsem pa, da sem toliko pozorna nase, da če se v nekem okolju ne počutim dobro in srečno, da poskrbim, da najdem v sebi tisto, kar me osreči in če je potrebno da tudi zapustim okolje v katerem se ne počutim ok…

In če ob tem poudarim še, da mi tudi telo odreagira in pokaže, ko sem »pod vplivom« nekega občutka… Ko se mi je pojavil strah, sem ga zaznala v predelu križa… Tam se je pojavila bolečina, utesnjenost… Ko pa sem občutek strahu ozavestila, se z njim »pogovorila«, pa je tudi pritisk v križu popustil… Zato se mi zdi pomembno poslušati svoje občutke, ker tudi, če jih potlačim, se izrazijo nekje na telesu, ker telo vedno govori resnico- saj poznaš misel: Telo me bo izdalo… Karkoli želim v sebi skriti, biti neiskrena do sebe, se vedno izrazi na telesu in telo s svojo govorico lahko naše besede postavi na laž npr z drhtenjem, krči itd.

 

Česa pa je tebe strah? Kdaj se ti pojavi tak občutek? Kje na telesu ga opaziš? Bi se želel/a pogovoriti o tem? Oglasi se mi spodaj s komentarjem.

Nemoč

Vsi poznamo občutek nemoči, ko se znajdemo v situaciji, ko ne vemo kako naprej… Pri sebi največkrat občutek nemoči zaznam, ko se prijateljica, ki je v stiski, obrne name in ji želim pomagati z roko pomoči, a ker ima v sebi globoko zavedanje manjvrednosti, me ne posluša oz moje pomoči noče sprejeti…Ko gledam, kako pada navzdol, kako z dejanji dela proti sebi, obstanem nemočna, ker ne vem več kako ji pomagati…Lahko ustavim to njeno padanje, ki je kljub vsemu njena odločitev? Čutim močno željo po tem, da ji pomagam, a lahko le opazujem…Želim si, da bi lahko kaj naredila, da bi jo lahko ujela in začela vleči navzgor,a ne morem, ker se mi izmika…Težko mi je ob tem…Stiska me v prsih in obliva me nemoč…Zakaj??? Kako naj ji pomagam? Zakaj noče sprejeti kljub temu, da ve, da bi ji to pomagalo,a vendar vztraja v padanju z odločitvijo, ker nosi zavedanje, da si drugega ne zasluži…Prepljavljena sem z nemočjo… In se ustavim ob tem občutku…Sprejmem ga…Ok, nemočna sem in ob tem »preklopim« na razum… Vsakdo sam nosi odločitev za svoje življenje… In prijateljica se sama odloča, da gre navzdol, ker ne zna drugače, ker očitno to potrebuje… Težko gledam, kako gre navzdol, ampak z razumevanje sprejemam njeno odločitev… Njena pot je…

Občutek, ki se meni ob tem pojavi, pa meni želi nekaj povedati…Izvira iz situacij v otroštvu, ko je bilo moje preživetje odvisno od staršev…In ko so se starši znašli v situaciji, ko je njihovo počutje šlo navzdol, sem se trudila, da bi jim pomagala, da bi bili spet ok, ker nisem prenesla misli, da bi se staršem kaj zgodilo, ker bi bilo s tem ogroženo moje preživetje…In, ko se zavedam na katero situacijo me današnja situacija spomni, nemoč začne popuščati…Ker danes nisem čustveno odvisna od odnosa s prijateljico, lahko gledam, kako pada, ker to na moje življenje ne bo vplivalo…Še vedno mi je težko zaradi njenega stanja,a storiti ne morem nič…Pomagam lahko le sebi, drugim pa takrat,ko potrebujejo in dovolijo. Moji občutki ob tem se pojavljajo, a so pomembni toliko, da me nekaj naučijo, potem jih spustim.

Seveda pa se lahko občutek nemoči pojavi v marsikateri situaciji v življenju…Predvsem v povezavi z boleznijo, z naravnimi nesrečami ipd. Velikokrat smo nemočni in ne moremo storiti ničesar,ampak lahko situacijo, na katero nimamo vpliva, le sprejmemo, ker se vse zgodi z določenim namenom. Pri tem nam občutek nemoči lahko pokaže, da se je potrebno ustaviti in razmisliti v kaj vlagamo svojo energijo, ker ni smiselno vztrajati nekje, kjer se počutimo nemočne, saj ko zapustimo tako situacijo in preusmerimo svojo energijo, občutek nemoči zbledi.

Če želiš še kaj več prebrati o nemoči in kako jo doživlja Eva, pa si preberi na linku:

http://www.cloveska-toplina.com/nemoc

Sramežljivost

Poznaš občutek sramu? Največkrat se pojavi v odnosu do nekoga, ki nam je všeč, v odnosu, kjer drugega ne poznamo dovolj, da bi imeli občutek brezpogojnega sprejemanja. Kaj mi kaže sramežljivost? Če pogledam v otroštvo mi je sramežljivost kazala, da me sram nekega mojega dejanja ali besede, ker nisem vedela, če bo to pri drugi osebi sprejeto in če bom za drugo osebo ok kljub svojemu dejanju besedi, kljub svoji nepopolnosti…Občutek, ki se razvije v otroštvu, pa se pojavi tudi v odraslosti, predvsem v odnosu zaljubljenosti ali ob spoznavanju nove osebe, ki mi je všeč. Ob spoznavanju novih ljudi, je prisotno ocenjevanje oz iskanje nečesa, kar mi je pri drugi osebi ok in kaj ne in če zadostuje temu, da oseba ostane v moji bližini. Mislim, da se ocenjevanju težko izognemo. Presojamo sebe in druge, saj le tako lahko vemo, kaj nam je všeč in kaj ne in zato ocenjevanje ni mišljeno v slabi luči, ampak zgolj kot neke vrste »pripomoček« pri spoznavanju sebe in drugih.

 

In če se vrnem k situaciji, ki v meni prebudi občutek sramu…Sram mi lahko pokaže tudi, kaj je tisto pri meni, česar pa jaz ne sprejemam oz kaj je tisto, kar mi je nekomu težko iskreno pokazati… Meni sram kaže na čustva…Predvsem na čustva do moških… V situaciji, ko mi je moški zelo všeč, občutim sramežljivost in mi je nerodno mu pokazati kaj čutim…Sramežljiva postanem, če ga dolgo opazujem z očmi ljubezni… Zakaj? Vzroki so del otroštva, ko mi ni bilo dovoljeno čutiti, ko mi ni bilo dovoljeno kazati nikakršnih čustev…In ker verjetno globoko v sebi nosim misel, da sem slaba, če pokažem čustva…Takšna sramežljivost lahko takoj mine, lahko pa postane ovira v odnosu…Bistveno se mi zdi, da ostanem do sebe ljubeča in da ko zaznam občutek sramu, da ga sprejmem, da mu dovolim biti prisoten, da mu dovolim, da mi pokaže tisto, kar mi želi povedati…Čustva in občutki so moji največji učitelji…Priznam pa, da tudi jaz ne vem vedno, kaj mi želi nek občutek povedati in kako iti preko tega občutka…Pomembno pa se mi zdi, da vsem občutkom, ki se mi pojavijo v odnosu/ih, da jim dovolim, da enostavno so, predvsem pa, da sem pogumna in jih v odnosu tudi priznam, izrazim in o njih spregovorim, saj tako lahko skupaj najdeva pot, kako preko teh občutkov, da ne bodo ovira v odnosu, predvsem pa so občutki tisti, ki razkrivajo največji del moje ranljivosti in zato v odnosu zbližujejo in povezujejo. Ampak ob tem naj nas spremlja tudi zavedanje, da smo sposobni izraziti občutke v odnosu šele, ko smo jih sposobni sprejeti pri sebi, ko si dovolimo čutiti in ko se zavedam, da sem nepopolna, ampak ravno v tej nepopolnosti je skrit biser. J

Če želiš prebrati še kaj več o občutku sramu, pa klikni na link http://www.cloveska-toplina.com/nemoc, saj sva z Evo tudi o tem spregovorili na blogu. J Če pa se zaradi občutkov znajdeš v neprijetni situaciji, ko ne veš kako naprej ali ko bi jih le želel podeliti, se mi lahko oglasiš tudi na bergantalena@gmail.com. Tu sem na voljo za pogovor za vse, ki nimajo nikogar, ki bi jih poslušal. J

Sem si všeč?

»*Če bi srečal sebe, bi se izbral za svojega življenjskega sopotnika? Si predan, ljubeč, iskren, zvest, sposoben izraziti svoja občutja, si dovoliš biti ranljiv in imeti ne glede na vse odprto srce…
*Bi se izbral za svojega sodelavca? Si dosleden, timskega duha, spoštljiv, empatičen, pravičen …
*Svojega starša? Veš kaj pomeni brezpogojna ljubezen, potrpežljivost, sprejemanje, dovoljevanje, nesebičnost …?«

Zelo zgovorna zgornja misel,kaj misliš? Danes se ponovno ustavim ob sebi… Ob svoji podobi…Kaj vidim, ko se pogledam v ogledalo? Jaz vidim vse to, kar sem. J Nežno in razigrano deklico z odprtim srcem in zaljubljeno v življenje. J Kaj pa ti vidiš?

V ogledalu pa najprej zagledam svojo zunanjo podobo…Obraz, lasje,rame…Kako izgledam? So mi všeč moje oči,usta? Kaj lahko rečem o sebi? S kakšnimi očmi gledam sebe? Sem kritična,nezadovoljna ali mogoče se lahko počutim in vidim v sebi lepoto? Kaj čutim v trenutku, ko se gledam v ogledalo? Samo opazujem, kaj se mi dogaja, kaj mi govori telo… In ob tem ozaveščanju sebe, mi misli poletijo v preteklost…Spomnim se, kako kritično sem včasih gledala nase, ko nikakor nisem mogla sprejeti svojega telesa, ko nisem čutila nobene pripadnosti drugim…ko sem kot otrok iskala pozornost, ljubezen, a ju nisem dobila…in zaradi zunanjih »ocen« sem bila zelo kritična do sebe, ker smo bili kot otroci odvisni predvsem od ljubezni staršev, sovrstnikov…Ob zbadanju in norčevanju sovrstnikov sem čutila, da sem slaba, da nisem ok. To je tisto, kar oblikuje vsakega otroka in vpliva na razvoj samozavesti in samozadovoljstva…Ko se spomnim teh dogodkov, zaznam v sebi kanček žalosti, zaznam v sebi občutke osamljenosti, ki sem jih doživljala kot majhna deklica… Spomini na leta, ki so bila težka,a ob tem čutim hvaležnost, da sem danes to, kar sem in da danes znam poskrbeti zase in se imeti rada in da sem lahko danes neodvisna od ljubezni drugih. J Ti dogodki iz otroštva ostanejo le spomin in del moje preteklosti in zavedanje, kako sem iz majhne bube zrasla v čudovitega metulja. J In spet se vrnem v sedanjost pred ogledalo, kjer v luči preteklosti zagledam svojo čudovito podobo, kjer čutim hvaležnost za vse,kar sem in ko lahko nase gledam z ljubeznijo-in tudi, ko se spustim globlje vase in v svoje temne kotičke in sence, lahko na njih pogledam z ljubeznijo. Vse to sem jaz in v meni se resnično skriva mavričnost. In ko se zavedam te mavričnosti,lahko s srcem odgovorim: JA,VŠEČ SEM SI RAVNO TAKŠNA KOT SEM!

Kaj pa ti? Lahko z ljubeznijo pogledaš nase? Lahko pogumno sprejmeš vse, kar nosiš v sebi?

Sočutje do sebe

Znam biti sočutna do sebe? Kaj dejansko pomeni sočutje? SSKJ pravi, da je sočutje čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga. Kar pomeni izražati nežnost, toplino, občutiti stisko drugega in ob tem ne ostati hladen… To nakazuje sočutje v odnosu do drugih…Kaj pa v odnosu do sebe? Veliko lažje je sebe kritizirati,ko naredim nekaj narobe kot pa se npr objeti, sprejeti, da sem storila napako… Sočutje si je lažje izraziti, če nam nekdo to izraža navzven oz če nam kdo le-tega tudi dejansko daje… Velikokrat se namreč znajdemo v odnosih(tudi z najbližjimi), kjer ne dobivamo sočutja, pozornosti, ljubezni… V takih odnosih vztrajamo, ker smo največkrat mnenja,da je to kruta realnost, da smo bili v tak odnos poslani in da ni toliko pomembno kaj dobivamo in kaj ne, ampak je pomembno,da smo skupaj… In velikokrat se zgodi, da vztrajam v odnosu, kjer ni sočutja in to sprejmem in globoko v sebi najdem način, da v takem odnosu preživim, a žal ob tem pozabim nase in na to, kakšne so dejansko moje potrebe, kako se dejansko počutim v tem odnosu… Znotraj sebe hrepenim po toplini in ljubezni? In ker tega ni, sem lahko v takem odnosu še celo nesrečna… Zmorem videti vase, opaziti, kaj mi manjka, opaziti svoje potrebe, opaziti vse občutke, ki se nahajajo v meni? Jih lahko za trenutek začutim in se zavedam, da nisem srečna? In če to lahko opazim in začutim, zmorem biti toliko sočutna do sebe, da se zavem, da mogoče globoko v sebi hrepenim po sreči in da dejansko v tem odnosu trpim? Ja, zavedam se tega… In lahko kaj storim za to, da spremenim? Ko gledam nekoga, ki ni srečen, mu želim pomagati,ne? Kaj pa jaz? Bom pomagala sama sebi, da najdem srečo? Bom prisluhnila sama sebi v stiski? Res je lažje pomagati drugim, jim deliti nasvete… Ob sočutju do sebe ima vsakdo edinstven način, kako najti pot, da sebe osrečiš… Nekdo lahko npr prosi koga za pomoč, nekdo drug pa bo skušal sam najti način, kako si pomagati…Vse to pa izvira iz sočutja do sebe, ker se odločim sebi pomagati…

Žal je danes vse več ljudi, ki enostavno vztrajajo v »praznem« odnosu…Ki dopuščajo, da je v odnosu nespoštovanje, ki se ne zavedajo svoje vrednosti in ki so mnenja, da je takšna usoda. Usoda pa je dejansko tisto, kar si sama izberem…Moje življenje je moja odločitev. J Z majhnimi ali malo večjimi odločitvami sama usmerjam svojo pot. Če sem v stiku s sabo, potem se zavedam, kako se počutim in kako bi se želela počutiti in če je razkorak med mojim dejanskim stanjem in mojo željo, to pomeni, da nisem ravno srečna, ampak je od mene odvisno ali si bom želje po boljšem počutju tudi izpolnila. Samo jaz sem tista, ki lahko naredi korak proti temu. Ni mi treba vztrajati v odnosu, kjer nisem srečna, samo zato, ker se to spodobi ali zaradi strahu, da ostanem sama…Če vem, kaj si želim, me noben strah ne more ustaviti. In s tem, ko naredim korak k mojim željam, si izražam sočutje, predvsem pa si gradim ljubezen do sebe in bolj kot sem do sebe pozorna, ljubeča, bolj kot si izpolnjujem želje in zadovoljujem potrebe, bolj se bom imela rada in bolj bom zaupala vase, da se sposobna poskrbeti zase v vsakem trenutku. J

Trnova pot ljubezni

Ljubezen do sebe se najbolj pokaže skozi odnose, še posebej v odnosu ženska-moški…Ženske smo tiste, ki smo bolj ali manj naučene, da je v partnerskem odnosu na prvem mestu partner in otroci in da ob tem zelo rade pozabimo nase…In ravno v partnerskem odnosu se lahko najbolj vprašam, kaj pomeni imeti rad sebe…

Ko pomislim na svojo preteklost šele vidim, kje se je izražala neljubezen do sebe…Preteklost je tista, ki me uči, da prihajam vedno bolj k sebi, da gradim ljubezen do sebe…Prvi odnos, ki mi ob tem najbolj odzvanja in za katerega bi lahko rekla, da me je prebudil, da sem se obrnila k sebi, se je zgodil pred kakim letom…Naše srce je tisto, ki izbira komu se bo predalo, naši vzorci pa so tisti, ki nas vodijo, da  se odločamo ali v takem odnosu ostanemo in koliko časa nosimo v sebi upanje…In srce me je vodilo v odnosu z moškim, ki je bil zame zelo pomemben in čeprav mi ljubezni ni vračal na isti način, sem imela v sebi upanje, da me bo nekoč vseeno opazil in mi izrazil ljubezen tudi v dejanjih…Najin odnos je bil živ, a še vseeno sem prejemala premalo…In ob tem se lahko vprašam kaj pomeni, da imam rada sebe? Pomeni, da vztrajam in ljubim drugo osebo in se trudim za odnos mnogo bolj kot oseba na drugi strani? Ali pa to pomeni, da zapustim odnos, ki nima prihodnosti, kjer moje želje in potrebe niso izpolnjene in kjer se posledično ne počutim srečna? Zame osebno pomeni, da v odnosu kjer ni enakovrednega dajanja ljubezni, nimam kaj iskati-zakaj? Zato,ker v odnosu nisem srečna. In predvsem zato, ker spoštujem sebe in ker nobena ljubezen ni vredna tega, da zatajim sebe, da tajim to, kar sem, ker druga oseba tega ne zmore sprejemat…Ja, to vem danes…Vseeno pa je teorija eno in praksa drugo…In takrat sem zelo dolgo nosila v sebi upanje, da bo odnos peljal nekam globlje…zakaj? Mogoče zato, ker sem bila naučena, da z ljubeznijo lahko nekoga spremeniš…poleg tega pa je srce tisto, ki izbere in je pot srca dokaj zahtevna, predvsem ko želiš nekoga pustiti za sabo…Pomaga čas in razdalja…Pa vendar…Ko se mi je uspelo nekako rešiti okovov ljubezni in ujetosti v čustva, sem bila prepričana, da sem določene vzorce sedaj pustila za sabo, da bolj spoštujem in ljubim sebe…hja…in pride nova oseba in nov odnos…In stvari se začnejo ponavljat in sem se spet začela zapletati v odnos, kjer nisem bila opažena dovolj, kjer nisem bila dovolj cenjena…In vsak takšen odnos je ogledalo tega, kakšen odnos imam do sebe…se res ne cenim toliko, da že takoj ne zapustim takšnega odnosa? Očitno ne…In ob novem odnosu imam priložnost, da se ustavim, da pogledam vase, da ne vztrajam toliko kot sem v prejšnjem…Predvsem pa nova priložnost v odnosu do sebe, nova priložnost, da vidim kje sem in kako lahko gradim ljubezen do sebe…

Najbolj pa mi je ob tem pomembno, da ne obtožujem sebe, ker se ponovno zapletam v takšen odnos…ampak, da sem do sebe ljubeča in da skušam videti, kje sem že napredovala in se zato tudi pohvalim in da sprejmem izziv, ki me čaka v novem odnosu…

 

…Se nadaljuje…

Imam rada sebe?

Imam rada sebe?

Ljubiti sebe je težak izziv za vsakogar…Kako lažje je gledati v življenje drugega,  mu pomagati, se ukvarjati z njegovim življenjem, ga ocenjevati ipd, pri tem pa drugemu izražati željo, da nam da ljubezen, da nam izpolni največjo človeško potrebo po ljubezni…pa vendar…velja misel,ki pravi: Kdor ne ljubi sebe, ne zmore ljubiti drugega…Kaj pa dejansko pomeni imeti rad sebe? Si predstavljaš, kaj pomeni imeti rad drugega- še najbolj se to izraža v najbližjih odnosih s partnerjem, starši in otroki-in kako v odnosih zapolniti potrebo po ljubezni? Če pomislim na to, kako izkazujem ljubezen drugi osebi, vidim, da je to razvidno skozi majhna dejanja pozornosti, preko skrbi za drugega(zdravje,varnost itd) ter tudi preko ščitenja drugega, ko se mi zdi, da je v nevarnosti…in še mnogo drugih načinov obstaja, saj ima vsakdo svojega in edinstvenega. Sedaj vem, kako izražam ljubezen drugim…znam izkazovati ljubezen sebi? Druga oseba se mi zdi tako lepa, kaj pa sama sebi? Se kdaj pogledam v ogledalo in se gledam direktno v oči brez ocenjevanja? Lahko zdržim ob gledanju sebe direktno v oči? Težko je,ne? Lažje je gledati drugega in začutiti ljubezen do te osebe…Sedaj,ko stojim pred ogledalom in se gledam v oči, vztrajam, samo gledam se in se trudim biti prisotna v tem trenutku…Vidim kaj lepega v sebi? Lahko začutim vse življenje v sebi? Ali gledam zgolj obraz, ki mi ni všeč? Vztrajam dokler želim…Potrudim se videti v sebi nekaj lepega, dobrega…In ko to najdem, se pobožam po obrazu in izkažem sama sebi nežnost. J Lahko to naredim? Kako se ob tem počutim?

Če mi uspe najti nežnost do sebe, pomislim na to, kako bi še lahko izkazala ljubezen…Mogoče z objemom? Najdem tisto, kar mi je blizu…Meni osebno je najbližje, če se nežno božam po obrazu in se objamem in takrat začutim morje ljubezni, ki jo nosim v sebi in tisti trenutek, ko to začutim, postane popoln. J To je trenutek, ko osrečim sama sebe, ker si izrazim tisto, kar potrebujem. J In zato mi tega ni treba iskati v drugih in to mi pomaga, da bolj začnem zaupati vase, da si lahko zadovoljim potrebo po ljubezni. J

A pot ljubezni je zahteven izziv in zunanje izražanje ljubezni sebi še ne zapolni notranje praznine…V naslednjem razmišljanju se bom dotaknila tistega,kar nosim v sebi, vzorcev, ki so me oblikovali, ki so me oddaljevali od sebe.

Če se te kaj posebno dotakne ali nagovori ali pa če se le znajdeš v stiski, ko nimaš nikogar, sem ti na voljo. Oglasi se mi na mail bergantalena@gmail.com.