Rad/a te imam, vendar te zapuščam

 

Naslov razmišljanja, ki prinaša bolečino… Težko je čustveno razumeti zgornji stavek, pa vendar se tokrat ustavljam ob tem, ker tudi to spada v temo odnosa do sebe… Ob razhodih iz kakršnegakoli odnosa, se pojavi v ospredju predvsem odnos do sebe… In če se vrnem malo nazaj… Zakaj se nekdo odloči, da odnos zaključi? Lahko sem to jaz sama ali pa je to oseba s katero sem v odnosu(prijatelj/ica ali partner/ica)…Vsekakor je običajno odločitev sprejeta po dolgem razmisleku… Odločitev prinaša težke trenutke,a obenem kaže pot naprej v smislu zapuščam staro in se podajam v novo…

Ustavljam se ob vzrokih, ki pripeljejo do te odločitve… Tisoč je zgodb in tudi toliko vzrokov… Naj se ustavim ob svoji odločitvi… Najprej k temeljem prijateljskega odnosa… Meni osebno prijateljstvo pomeni poseben odnos, ki ga je potrebno negovati in ki se od partnerskega odnosa razlikuje le v čustvih… torej odnos, ki temelji na spoštovanju, komuniciranju in medsebojni podpori… kaj ti misliš o tem? Ob tem pa globoko v sebi nosim zavedanje, da odnosi pridejo in minejo… da je bistvo mojega življenja, da hodim po svoji poti in sem v stiku z ljudmi,s katerimi so odnosi daljši ali krajši, saj se nahajamo na vlaku življenja in nismo stalno prisotni v enem vagonu, ampak ima vsakdo svoj ritem in zato srečujemo nove ljudi in puščamo za sabo odnose, ki nam »ne koristijo več«… In če se na podlagi tega vrnem k svoji osebni izkušnji… Grem po svoji poti in se trudim notranje rasti, ob tem pa imam ob sebi zelo različne ljudi in odnose… Seveda ima vsakdo posebno mesto v mojem življenju, pa vendar… Nekateri rastejo in se razvijajo skupaj z mano, spet drugi stojijo na mestu medtem ko se jaz premikam… Kje je meja v odnosu glede energetske usklajenosti ve vsak sam zase… Pri meni jaz to mejo močno občutim predvsem, ko je oseba, s katero sem v odnosu, v stiski in se ne zna premakniti naprej… V takšnih primerih obstaja velika nevarnost, da oseba, ki stoji na mestu in se začne utapljati, vleče mene nazaj in me skuša potegniti v vodo, ker si sama ne zna pomagati… In tu se začenja napor v odnosu, ker ena oseba stoji na mestu, druga pa želi iti naprej in obenem si želi, da bi osebo lahko peljala s sabo… in tu pridem do odnosa s sabo, svojih potreb, svojih želja… še vedno mi je v odnosu bistveno, da ohranim sebe, svoje potrebe, predvsem pa, da sledim sebi… In ko je prišel trenutek, ko moram sprejeti odločitev, je to težko, pa vendar čutim, da zelo potrebno…slediti sebi v takšnem primeru kljub bolečini drugega, je bistveno… Priznam, da si želim svet, v katerem bi bili ljudje v svobodnih odnosih, kjer ne bi bilo pretirane navezanosti in zato bi bile tudi ločitve in razhajanja lažja… a ker je realnost drugačna, sprejemam, da se ob tem pojavi bolečina… pa vendar moj vzrok- da ne morem nikogar vleči za sabo, da moram slediti sebi in iti naprej, predvsem pa, da odnos nikamor več ne pelje, saj je vsakdo sam odgovoren za svoje življenje in če si ne zmore pomagati sam(vsekakor prijateljstvo ni namenjeno temu, da nekomu rešujemo življenje), mu tudi jaz ne morem- je dovolj velik, da poslušam sebe in čeprav imam osebo zelo rada, jo zapuščam… Predvsem zato, ker je v ospredju ljubezen do sebe- ker se cenim in se ne želim izčrpati zaradi nekoga, ki ga ne morem dvigniti…

In če povzamem: Težko je čustveno razumeti razhode in ob tem si lahko pomagam z razumom, predvsem pa da poslušam sebe, svoje potrebe, svoje želje in ko čutim, da odnos ni več usklajen, da jaz potrebujem nekaj drugega, da znam temu slediti, prisluhniti sebi in pogumno iti naprej, saj me sigurno za vogalom čaka nekaj novega in lepšega. J

Imaš ti kako tako izkušnjo, ki bi jo želel podeliti z mano? Komentiraj. J