nedelja, 19. april 2015




Sem si všeč?

»*Če bi srečal sebe, bi se izbral za svojega življenjskega sopotnika? Si predan, ljubeč, iskren, zvest, sposoben izraziti svoja občutja, si dovoliš biti ranljiv in imeti ne glede na vse odprto srce…
*Bi se izbral za svojega sodelavca? Si dosleden, timskega duha, spoštljiv, empati
čen, pravičen …
*Svojega starša? Veš kaj pomeni brezpogojna ljubezen, potrpežljivost, sprejemanje, dovoljevanje, nesebi
čnost …?«

Zelo zgovorna zgornja misel,kaj misliš? Danes se ponovno ustavim ob sebi… Ob svoji podobi…Kaj vidim, ko se pogledam v ogledalo? Jaz vidim vse to, kar sem. J Nežno in razigrano deklico z odprtim srcem in zaljubljeno v življenje. J Kaj pa ti vidiš?

V ogledalu pa najprej zagledam svojo zunanjo podobo…Obraz, lasje,rame…Kako izgledam? So mi všeč moje oči,usta? Kaj lahko rečem o sebi? S kakšnimi očmi gledam sebe? Sem kritična,nezadovoljna ali mogoče se lahko počutim in vidim v sebi lepoto? Kaj čutim v trenutku, ko se gledam v ogledalo? Samo opazujem, kaj se mi dogaja, kaj mi govori telo… In ob tem ozaveščanju sebe, mi misli poletijo v preteklost…Spomnim se, kako kritično sem včasih gledala nase, ko nikakor nisem mogla sprejeti svojega telesa, ko nisem čutila nobene pripadnosti drugim…ko sem kot otrok iskala pozornost, ljubezen, a ju nisem dobila…in zaradi zunanjih »ocen« sem bila zelo kritična do sebe, ker smo bili kot otroci odvisni predvsem od ljubezni staršev, sovrstnikov…Ob zbadanju in norčevanju sovrstnikov sem čutila, da sem slaba, da nisem ok. To je tisto, kar oblikuje vsakega otroka in vpliva na razvoj samozavesti in samozadovoljstva…Ko se spomnim teh dogodkov, zaznam v sebi kanček žalosti, zaznam v sebi občutke osamljenosti, ki sem jih doživljala kot majhna deklica… Spomini na leta, ki so bila težka,a ob tem čutim hvaležnost, da sem danes to, kar sem in da danes znam poskrbeti zase in se imeti rada in da sem lahko danes neodvisna od ljubezni drugih. J Ti dogodki iz otroštva ostanejo le spomin in del moje preteklosti in zavedanje, kako sem iz majhne bube zrasla v čudovitega metulja. J In spet se vrnem v sedanjost pred ogledalo, kjer v luči preteklosti zagledam svojo čudovito podobo, kjer čutim hvaležnost za vse,kar sem in ko lahko nase gledam z ljubeznijo-in tudi, ko se spustim globlje vase in v svoje temne kotičke in sence, lahko na njih pogledam z ljubeznijo. Vse to sem jaz in v meni se resnično skriva mavričnost. In ko se zavedam te mavričnosti,lahko s srcem odgovorim: JA,VŠEČ SEM SI RAVNO TAKŠNA KOT SEM!

Kaj pa ti? Lahko z ljubeznijo pogledaš nase? Lahko pogumno sprejmeš vse, kar nosiš v sebi?

2 komentarja:

  1. To so res vprašanja, ki si jih premalo zastavljamo, vsekakor. In premalokrat nase gledamo s ponosom, ljubeznijo, prevečkrat smo strogi in premalo sočutni do sebe.

    Čudovit zapis!

    OdgovoriIzbriši