Sočutje do sebe

Znam biti sočutna do sebe? Kaj dejansko pomeni sočutje? SSKJ pravi, da je sočutje čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga. Kar pomeni izražati nežnost, toplino, občutiti stisko drugega in ob tem ne ostati hladen… To nakazuje sočutje v odnosu do drugih…Kaj pa v odnosu do sebe? Veliko lažje je sebe kritizirati,ko naredim nekaj narobe kot pa se npr objeti, sprejeti, da sem storila napako… Sočutje si je lažje izraziti, če nam nekdo to izraža navzven oz če nam kdo le-tega tudi dejansko daje… Velikokrat se namreč znajdemo v odnosih(tudi z najbližjimi), kjer ne dobivamo sočutja, pozornosti, ljubezni… V takih odnosih vztrajamo, ker smo največkrat mnenja,da je to kruta realnost, da smo bili v tak odnos poslani in da ni toliko pomembno kaj dobivamo in kaj ne, ampak je pomembno,da smo skupaj… In velikokrat se zgodi, da vztrajam v odnosu, kjer ni sočutja in to sprejmem in globoko v sebi najdem način, da v takem odnosu preživim, a žal ob tem pozabim nase in na to, kakšne so dejansko moje potrebe, kako se dejansko počutim v tem odnosu… Znotraj sebe hrepenim po toplini in ljubezni? In ker tega ni, sem lahko v takem odnosu še celo nesrečna… Zmorem videti vase, opaziti, kaj mi manjka, opaziti svoje potrebe, opaziti vse občutke, ki se nahajajo v meni? Jih lahko za trenutek začutim in se zavedam, da nisem srečna? In če to lahko opazim in začutim, zmorem biti toliko sočutna do sebe, da se zavem, da mogoče globoko v sebi hrepenim po sreči in da dejansko v tem odnosu trpim? Ja, zavedam se tega… In lahko kaj storim za to, da spremenim? Ko gledam nekoga, ki ni srečen, mu želim pomagati,ne? Kaj pa jaz? Bom pomagala sama sebi, da najdem srečo? Bom prisluhnila sama sebi v stiski? Res je lažje pomagati drugim, jim deliti nasvete… Ob sočutju do sebe ima vsakdo edinstven način, kako najti pot, da sebe osrečiš… Nekdo lahko npr prosi koga za pomoč, nekdo drug pa bo skušal sam najti način, kako si pomagati…Vse to pa izvira iz sočutja do sebe, ker se odločim sebi pomagati…

Žal je danes vse več ljudi, ki enostavno vztrajajo v »praznem« odnosu…Ki dopuščajo, da je v odnosu nespoštovanje, ki se ne zavedajo svoje vrednosti in ki so mnenja, da je takšna usoda. Usoda pa je dejansko tisto, kar si sama izberem…Moje življenje je moja odločitev. J Z majhnimi ali malo večjimi odločitvami sama usmerjam svojo pot. Če sem v stiku s sabo, potem se zavedam, kako se počutim in kako bi se želela počutiti in če je razkorak med mojim dejanskim stanjem in mojo željo, to pomeni, da nisem ravno srečna, ampak je od mene odvisno ali si bom želje po boljšem počutju tudi izpolnila. Samo jaz sem tista, ki lahko naredi korak proti temu. Ni mi treba vztrajati v odnosu, kjer nisem srečna, samo zato, ker se to spodobi ali zaradi strahu, da ostanem sama…Če vem, kaj si želim, me noben strah ne more ustaviti. In s tem, ko naredim korak k mojim željam, si izražam sočutje, predvsem pa si gradim ljubezen do sebe in bolj kot sem do sebe pozorna, ljubeča, bolj kot si izpolnjujem želje in zadovoljujem potrebe, bolj se bom imela rada in bolj bom zaupala vase, da se sposobna poskrbeti zase v vsakem trenutku. J