ponedeljek, 04. maj 2015



Čustveno nasilje in manipulacija

Če primerjamo čustveno in fizično nasilje, bi lahko rekla, da beseda bolj boli kot pa klofuta in da so rane največkrat hujše. Nasilje vsekakor niso le modrice. Čustveno nasilje je običajno močno prisotno v odvisnostnem odnosu… Teoretično bi lahko rekla, da čustveno nasilje pomeni, da nekdo želi name »pritiskati« čustveno z namenom, da nekaj doseže… Tipično čustveno izsiljevanje oz nasilje se skriva v stavku, ki je velikokrat izrečen ob ločitvi: Brez tebe ne morem živeti! Ubil se bom, če me zapustiš! »Žrtev« oz zapuščena oseba želi s čustvi pritisniti na partnerja, da je ne bi zapustil… Od partnerja pa je odvisno koliko mu bo ta stavek prišel do živega in bo sprejel odgovornost za življenje druge osebe… Bistvo čustvene manipulacije je prav v tem, da med osebama obstaja odvisnostna vez, kjer kdorkoli od njiju ni odgovoren za svoje življenje in obtožuje drugega, da trpi ipd. Takšna oseba se ne zaveda tega, da je vsakdo sam odgovoren za svoje življenje, za svoja čustva in doživljanje.

Seveda pa se odrasli največkrat čustvenega nasilja naučimo v otroštvu, kjer ni prostora za naša čustva, za naše doživljanje in kjer se ne naučimo zdravega odnosa do sebe in do življenja.

Ko se po spominu vrnem nazaj v otroštvo, zaznavam, da moje potrebe nikoli niso bile sprejete, moja čustva pa vedno zavrnjena in iz tega se mi je razvila pretirana čustvena navezanost na starše, saj kot otrok nisem bila sposobna sama preživeti… In v tej navezanosti in ob trudu, da bi staršema zadovoljila vse potrebe, da bi jima ugodila vse, samo zato, da bi bila sprejeta in ljubljena, se je pojavljalo zelo veliko čustvene manipulacije… Ko se je npr zaradi mojega neprimernega obnašanja, pokazala možnost, da bi me nekdo od staršev lahko zapustil, sem bila v sebi prestrašena, počutila sem se ogroženo in pripravljena sem bila storiti vse, samo da do tega ne bi prišlo… Torej prestrašenost in občutek groze, na katerega sta starša pritisnila, kadar se nisem obnašala po njunih merilih… Z otroki je skoraj zelo lahko manipulirati, saj so starši predvsem v začetku edini vir preživetja… Čustveno nasilje se izraža predvsem v enačenju otroka z njegovim dejanjem, ko je njegovo dejanje slabo(npr z izjavo: To se lahko samo tebi zgodi! V tem stavku otroka ponižujemo)… Poleg tega pa nenehno kritiziranje, zasmehovanje tudi pomeni čustveno nasilje, saj otrok ob tem doživlja grozo svojega obstoja in neprimernosti njega kot osebe. Najbolj tipično čustveno nasilje pa je direktni pritisk na njegova čustva, ko ga želijo starši čustveno kaznovati, npr s tem, da mu zagrozijo, da ga bodo zapustili… In globoko v mojem telesu so še zapisana znamenja čustvenega nasilja, ko nisem smela biti to, kar sem, ko so starši izsilili, da sem živela po njihovih normativih in ne tako, kot sem si želela. Težko je opisati vsa občutja in primere, ki so bili znak čustvenega nasilja, ker se prav vseh primerov in doživljanj ne spomnim…

Vsekakor pa je čustveno nasilje nekaj, česar sem bila deležna v otroštvu(predvsem kot čustveni partner enega izmed staršev-a o tem kdaj drugič) in kar sem ponesla s seboj v življenje in v odnose… Srečevala sem ljudi in vstopala v odnose z njimi po odvisnostnem vzorcu… Pomanjkanje samozavesti, zaupanja vase in sprejemanja sebe sta me vodila v odnose, kjer so se ponavljali vzorci preteklosti… Tisto, kar sta mi dala starša dala za popotnico, tisto sem uporabljala… Ljudem sem dovolila, da so manipulirali z mano, me držali v svoji čustveni kletki, ker sem bila v vsakem odnosu prestrašena, da če to osebo izgubim, da ne bom preživela… Zato sem prenašala vse in nobenega odnosa nisem bila sposobna zapustiti, saj sem imela v sebi zavedanje, da si boljšega ne zaslužim… Tako kot so drugi manipulirali z mano, tako sem tudi sama manipulirala s sabo, se kaznovala, če nisem bila »pridna« ipd. Sliši se grozno, ampak dejansko tako ljudje zelo velikokrat delujemo in smo sami sebi največji sovražniki… Na tak način sem delovala vse dokler se nisem začela zavedati sebe in svojega načina ter spoznala, da sem vredna ljubezni in da si zaslužim več ter se poučila o čustvenem nasilju… Ko sem začela sama sebe spoštovati, začela postavljati meje v odnosih in nehala vztrajati v odnosih, kjer sem bila zaničevana, ponižana, zasmehovana… Ko me čustveno to ni več »dotolklo«, ampak sem se zavedala, da sem sposobna sama preživeti…

Danes je čustvenega nasilja v odnosih zelo veliko, saj smo premalo samozavestni in premalo osredotočeni na svoje življenje in zato marsikatera ženska v odnosu dopušča, da jo npr partner izsiljuje, ko ima svoje življenje, da jo ponižuje, zaničuje ipd in ženska v takem odnosu vztraja, ker nosi v sebi zavedanje, da si boljšega ne zasluži, ker nima prave samozavesti, predvsem pa, ker jo je ob tem strah, da bi ostala sama. Ampak vsakdo ima svojo pot in svoje korake zorenja in čeprav mi je ob tem, ko vidim prijateljico, kako partner manipulira z njo, težko in sem zgrožena, se zavedam, da vsakdo potrebuje svoj padec v »lastni grob«, da se zave svoje vrednosti in odnosov, ki nas uničujejo. Vsekakor pa ozaveščanje o tem nikoli ne škodi. J In kaj pravi teorija: »Žrtve (čustvene) zlorabe se borijo z občutki nemoči, prizadetosti, strahu in jeze. Ironično je, da imajo podobne občutke tudi osebe, ki jih zlorabljajo. Ravnanje teh je posledica odraščanja v čustveno nasilnem okolju, zloraba pa je zanje oblika spopadanja z lastnimi strahovi, nemočjo, strahom in jezo. Zato jih tudi privlačijo ljudje, ki so nemočni ter ne znajo upravljati s svojimi čustvi in občutki.«

 

Če si želiš slišati, še kako osebno izkušnjo čustvenega nasilja ali se zgolj pogovarjati o tem in deliti svojo zgodbo, pa se mi oglasi na bergantalena@gmail.com.


Ni komentarjev:

Objavite komentar