Čustveno nasilje in manipulacija
Če primerjamo
čustveno in fizično nasilje, bi lahko rekla, da beseda bolj boli kot pa klofuta
in da so rane največkrat hujše. Nasilje vsekakor niso le modrice. Čustveno
nasilje je običajno močno prisotno v odvisnostnem odnosu… Teoretično bi lahko
rekla, da čustveno nasilje pomeni, da nekdo želi name »pritiskati« čustveno z
namenom, da nekaj doseže… Tipično čustveno izsiljevanje oz nasilje se skriva v
stavku, ki je velikokrat izrečen ob ločitvi: Brez tebe ne morem živeti! Ubil se
bom, če me zapustiš! »Žrtev« oz zapuščena oseba želi s čustvi pritisniti na
partnerja, da je ne bi zapustil… Od partnerja pa je odvisno koliko mu bo ta
stavek prišel do živega in bo sprejel odgovornost za življenje druge osebe…
Bistvo čustvene manipulacije je prav v tem, da med osebama obstaja odvisnostna
vez, kjer kdorkoli od njiju ni odgovoren za svoje življenje in obtožuje
drugega, da trpi ipd. Takšna oseba se ne zaveda tega, da je vsakdo sam
odgovoren za svoje življenje, za svoja čustva in doživljanje.
Seveda pa se
odrasli največkrat čustvenega nasilja naučimo v otroštvu, kjer ni prostora za
naša čustva, za naše doživljanje in kjer se ne naučimo zdravega odnosa do sebe
in do življenja.
Ko se po spominu
vrnem nazaj v otroštvo, zaznavam, da moje potrebe nikoli niso bile sprejete,
moja čustva pa vedno zavrnjena in iz tega se mi je razvila pretirana čustvena
navezanost na starše, saj kot otrok nisem bila sposobna sama preživeti… In v tej
navezanosti in ob trudu, da bi staršema zadovoljila vse potrebe, da bi jima
ugodila vse, samo zato, da bi bila sprejeta in ljubljena, se je pojavljalo zelo
veliko čustvene manipulacije… Ko se je npr zaradi mojega neprimernega
obnašanja, pokazala možnost, da bi me nekdo od staršev lahko zapustil, sem bila
v sebi prestrašena, počutila sem se ogroženo in pripravljena sem bila storiti
vse, samo da do tega ne bi prišlo… Torej prestrašenost in občutek groze, na
katerega sta starša pritisnila, kadar se nisem obnašala po njunih merilih… Z
otroki je skoraj zelo lahko manipulirati, saj so starši predvsem v začetku
edini vir preživetja… Čustveno nasilje se izraža predvsem v enačenju otroka z
njegovim dejanjem, ko je njegovo dejanje slabo(npr z izjavo: To se lahko samo
tebi zgodi! V tem stavku otroka ponižujemo)… Poleg tega pa nenehno
kritiziranje, zasmehovanje tudi pomeni čustveno nasilje, saj otrok ob tem
doživlja grozo svojega obstoja in neprimernosti njega kot osebe. Najbolj
tipično čustveno nasilje pa je direktni pritisk na njegova čustva, ko ga želijo
starši čustveno kaznovati, npr s tem, da mu zagrozijo, da ga bodo zapustili… In
globoko v mojem telesu so še zapisana znamenja čustvenega nasilja, ko nisem
smela biti to, kar sem, ko so starši izsilili, da sem živela po njihovih
normativih in ne tako, kot sem si želela. Težko je opisati vsa občutja in
primere, ki so bili znak čustvenega nasilja, ker se prav vseh primerov in
doživljanj ne spomnim…
Vsekakor pa je
čustveno nasilje nekaj, česar sem bila deležna v otroštvu(predvsem kot čustveni
partner enega izmed staršev-a o tem kdaj drugič) in kar sem ponesla s seboj v
življenje in v odnose… Srečevala sem ljudi in vstopala v odnose z njimi po
odvisnostnem vzorcu… Pomanjkanje samozavesti, zaupanja vase in sprejemanja sebe
sta me vodila v odnose, kjer so se ponavljali vzorci preteklosti… Tisto, kar
sta mi dala starša dala za popotnico, tisto sem uporabljala… Ljudem sem
dovolila, da so manipulirali z mano, me držali v svoji čustveni kletki, ker sem
bila v vsakem odnosu prestrašena, da če to osebo izgubim, da ne bom preživela…
Zato sem prenašala vse in nobenega odnosa nisem bila sposobna zapustiti, saj
sem imela v sebi zavedanje, da si boljšega ne zaslužim… Tako kot so drugi
manipulirali z mano, tako sem tudi sama manipulirala s sabo, se kaznovala, če
nisem bila »pridna« ipd. Sliši se grozno, ampak dejansko tako ljudje zelo
velikokrat delujemo in smo sami sebi največji sovražniki… Na tak način sem
delovala vse dokler se nisem začela zavedati sebe in svojega načina ter
spoznala, da sem vredna ljubezni in da si zaslužim več ter se poučila o
čustvenem nasilju… Ko sem začela sama sebe spoštovati, začela postavljati meje
v odnosih in nehala vztrajati v odnosih, kjer sem bila zaničevana, ponižana,
zasmehovana… Ko me čustveno to ni več »dotolklo«, ampak sem se zavedala, da sem
sposobna sama preživeti…
Danes je čustvenega
nasilja v odnosih zelo veliko, saj smo premalo samozavestni in premalo
osredotočeni na svoje življenje in zato marsikatera ženska v odnosu dopušča, da
jo npr partner izsiljuje, ko ima svoje življenje, da jo ponižuje, zaničuje ipd
in ženska v takem odnosu vztraja, ker nosi v sebi zavedanje, da si boljšega ne
zasluži, ker nima prave samozavesti, predvsem pa, ker jo je ob tem strah, da bi
ostala sama. Ampak vsakdo ima svojo pot in svoje korake zorenja in čeprav mi je
ob tem, ko vidim prijateljico, kako partner manipulira z njo, težko in sem
zgrožena, se zavedam, da vsakdo potrebuje svoj padec v »lastni grob«, da se
zave svoje vrednosti in odnosov, ki nas uničujejo. Vsekakor pa ozaveščanje o
tem nikoli ne škodi. J In kaj
pravi teorija: »Žrtve (čustvene) zlorabe se borijo z občutki nemoči, prizadetosti,
strahu in jeze. Ironično je, da imajo podobne občutke tudi osebe, ki jih
zlorabljajo. Ravnanje teh je posledica odraščanja v čustveno nasilnem okolju,
zloraba pa je zanje oblika spopadanja z lastnimi strahovi, nemočjo, strahom in
jezo. Zato jih tudi privlačijo ljudje, ki so nemočni ter ne znajo upravljati s
svojimi čustvi in občutki.«
Če si želiš
slišati, še kako osebno izkušnjo čustvenega nasilja ali se zgolj pogovarjati o
tem in deliti svojo zgodbo, pa se mi oglasi na bergantalena@gmail.com.
Ni komentarjev:
Objavite komentar