Objekt oboževanja
Ko opazujem
današnje odnose, opažam, da je danes mnogo odnosov, kjer se pojavlja nekakšen
odvisnostni vzorec, kjer eden izmed partnerjev nima svojega življenja in je vsa
skrb usmerjena v partnerja. Vse misli posveti njemu. Dejansko tako postane
partner oseba, ki je predmet oboževanja… Vse se vrti okoli njega, druga oseba
živi samo zanj, samo zato, da osrečuje drugo osebo…
Hm…in kot vedno, ko
pri sebi kaj opazim, poiščem vzroke v otroških letih čeprav priznam, da ne
razumem, zakaj dejansko otroku starši postanejo predmet oboževanja in kdaj
otrok lahko vzpostavi odnos do sebe… verjetno je to možno v družinah, kjer
starši otroka spoštujejo, cenijo in ga znajo usmeriti vase… ker pa sama tega
nisem doživela, ampak so bile moje otroške želje pohojene, prav tako sem bila
pohojena kot oseba, zato lahko razumem ta vzorec oboževanja… tudi jaz sem kot
otrok oboževala starše, ker svojega življenja skoraj nisem smela imeti… Vsega
točno priznam da se ne spomnim in da si še marsikaj ne znam razložiti, pa
vendar se zavedam, da sem bila kot deklica odvisna od staršev, od njihove
potrditve itd. In tu se pojavi odvisnostni vzorec, ki je tudi pri meni trajal
dokler se nisem soočila z njim, dokler se nisem začela zavedati, da imam v sebi
moč živeti svoje življenje in ne tako kot so mi naročili drugi. J Dokler sem živela v tem vzorcu, sem trpela…
Trpela predvsem zato, ker sem s tem, ko sem za drugo osebo delala vse, da bi jo
osrečila, da bi me s tem opazil in slišal, a je bilo vse zaman… Ne glede na to,
koliko sem se trudila, me druga oseba ni slišala, sprejela, imela rada-
občutek, da si moram ljubezen zaslužiti me je spremljal… A vse to mi je
prinašalo trpljenje… In v vseh odnosih, kjer sem drugo osebo vzljubila in jo »začela
oboževati« ter se truditi, da bi si ljubezen zaslužila, sem dejansko s tem
izražala nepotešene želje iz otroštva in v ljudeh, s katerimi sem bila v
odnosu, sem dejansko iskala starše in njihovo potrditev, njihovo ljubezen…
In če se vrnem
nazaj k naslovu, se lahko poistovetim s takšnimi odnosi… ker sem jih tudi sama
živela… in kaj je meni pomagalo najti pravo pot? Predvsem dejstvo, da sem se
začela zavedati svojih želja, hrepenenj in da sem si neizpolnjene želje začela
tudi izpolnjevati… zavedanje, da je to bilo v preteklosti, me je popeljalo na
novo pot zavedanja sedanjega trenutka(sedanji trenutek pa v naslednjem
pisanju). Ob prepletanju tega, kaj si lahko danes sama izpolnim in kako lahko
danes sama poskrbim zase, sem postavila preteklost in odnos s starši iz
otroštva, tja kamor paše. J Na starše sem začela gledati v luči sedanjosti in jih sprejemati
takšne kot so, predvsem pa sem sprejemala vse svojo otroško zapuščenost in
ranljivost in v sebi znova obudila otroško živahnost in razigranost. J
Ni komentarjev:
Objavite komentar