petek, 01. maj 2015




Objekt oboževanja

Ko opazujem današnje odnose, opažam, da je danes mnogo odnosov, kjer se pojavlja nekakšen odvisnostni vzorec, kjer eden izmed partnerjev nima svojega življenja in je vsa skrb usmerjena v partnerja. Vse misli posveti njemu. Dejansko tako postane partner oseba, ki je predmet oboževanja… Vse se vrti okoli njega, druga oseba živi samo zanj, samo zato, da osrečuje drugo osebo…

Hm…in kot vedno, ko pri sebi kaj opazim, poiščem vzroke v otroških letih čeprav priznam, da ne razumem, zakaj dejansko otroku starši postanejo predmet oboževanja in kdaj otrok lahko vzpostavi odnos do sebe… verjetno je to možno v družinah, kjer starši otroka spoštujejo, cenijo in ga znajo usmeriti vase… ker pa sama tega nisem doživela, ampak so bile moje otroške želje pohojene, prav tako sem bila pohojena kot oseba, zato lahko razumem ta vzorec oboževanja… tudi jaz sem kot otrok oboževala starše, ker svojega življenja skoraj nisem smela imeti… Vsega točno priznam da se ne spomnim in da si še marsikaj ne znam razložiti, pa vendar se zavedam, da sem bila kot deklica odvisna od staršev, od njihove potrditve itd. In tu se pojavi odvisnostni vzorec, ki je tudi pri meni trajal dokler se nisem soočila z njim, dokler se nisem začela zavedati, da imam v sebi moč živeti svoje življenje in ne tako kot so mi naročili drugi. J Dokler sem živela v tem vzorcu, sem trpela… Trpela predvsem zato, ker sem s tem, ko sem za drugo osebo delala vse, da bi jo osrečila, da bi me s tem opazil in slišal, a je bilo vse zaman… Ne glede na to, koliko sem se trudila, me druga oseba ni slišala, sprejela, imela rada- občutek, da si moram ljubezen zaslužiti me je spremljal… A vse to mi je prinašalo trpljenje… In v vseh odnosih, kjer sem drugo osebo vzljubila in jo »začela oboževati« ter se truditi, da bi si ljubezen zaslužila, sem dejansko s tem izražala nepotešene želje iz otroštva in v ljudeh, s katerimi sem bila v odnosu, sem dejansko iskala starše in njihovo potrditev, njihovo ljubezen…

In če se vrnem nazaj k naslovu, se lahko poistovetim s takšnimi odnosi… ker sem jih tudi sama živela… in kaj je meni pomagalo najti pravo pot? Predvsem dejstvo, da sem se začela zavedati svojih želja, hrepenenj in da sem si neizpolnjene želje začela tudi izpolnjevati… zavedanje, da je to bilo v preteklosti, me je popeljalo na novo pot zavedanja sedanjega trenutka(sedanji trenutek pa v naslednjem pisanju). Ob prepletanju tega, kaj si lahko danes sama izpolnim in kako lahko danes sama poskrbim zase, sem postavila preteklost in odnos s starši iz otroštva, tja kamor paše. J Na starše sem začela gledati v luči sedanjosti in jih sprejemati takšne kot so, predvsem pa sem sprejemala vse svojo otroško zapuščenost in ranljivost in v sebi znova obudila otroško živahnost in razigranost. J

Ni komentarjev:

Objavite komentar