nedelja, 10. maj 2015




Sedanji trenutek

Sedanji trenutek je vse, kar imamo… pa vendar se ga je tako zelo težko zavedati in tako težko ostati v njem… Odvisno je od našega počutja, ki se spreminja, predvsem pa od naših misli… In če pogledam koliko misli se mi čez dan sprehodi po glavi, bi lahko iz teh misli nastala avtocesta… veliko veliko jih je… Mnogokrat tudi preveč… Misli so tiste, ki mi povzročajo zmedo, ki me vodijo tja, kamor mi mogoče ne bi bilo potrebno hoditi… v neke okove, v preteklost, v prihodnost, v bolečino in strahove, ki jih ne morem ali ne želim pustiti za sabo, v spomine, ki mi ne služijo več… povsod okrog hodim, a najtežje se je ustaviti »doma« v srcu, v sedanjem trenutku… se zavedati zgolj obstoja in lepote, ki me obdaja…

Resnično se znam premalo osredotočiti na sedanjost… Sedanjost je tista, v kateri živim in diham, sedanjost je tista, ki mi daje mnogo, če le znam opaziti… če ji znam prisluhniti… V sedanjem trenutku se lahko najdem… Preteklost mi lahko služi kot odskočna deska za sedanjost s svojimi izkušnjami, sencami…

Sedanji trenutek tako neprecenljiv in tako težko dosegljiv… In vendar tako zelo pomemben v današnjem hitenju… Ustaviti se, se osredotočiti, da ne izgubim sebe… največkrat tako težko dosegljivo in le odločitev, da to hočem storiti, da želim umiriti svoje misli, se odklopiti, je tista, ki mi pomaga, da se zavestno ustavim…

Se mi zdi, da je tud tole pisanje malo zmedeno ob poplavi vseh misli in kolikokrat si želim, da ne bi bilo toliko misli, toliko želja, toliko stvari med katerimi se lahko zgubim… da bi lahko le preprosto dihala, preprosto živela tukaj in sedaj, si mnogokrat želim… da se ne bi zgubljala v neplodnih mislih, ki mi ne koristijo, ki mogoče niti niso resnične… Misli so tiste, ki sprožijo razne občutke, pa vendar ob tem ne gre zanemariti dejstva, da se na misel hitro navežem, ko mi je npr misel všeč, ampak ob tem pa niti ni nujno, da je ta misel resnična oz realna v tem trenutku, da ni samo nek plod moje domišljije, mojih želja… misli me hitro zavedejo, zapeljejo ven iz realnosti, iz sedanjega trenutka… Jaz bi si pa želela, da sem lahko le tu in sedaj… zakaj so potrebne vse te misli? Ne vem… vsekakor pa prinašajo napor ob soočanju, dajanju pomembnosti in razvrščanju… včasih res utrujajoče…

In tisto, kar mi pomaga misel umiriti(in posledično tudi občutke) je zavedanje dihanja in zgolj bivanje v tem trenutku… saj mi ni potrebno ves čas nekam hiteti, ves čas nekaj razmišljati, lahko le sem tukaj in zdaj… ampak za to je potrebna odločitev in zavestno delo na tem… Ko me npr bega preveč misli, vzamem list papirja in pišem… pišem, da izrazim vse, kar se nahaja v meni… in pisanje mi pomaga, da misli dobijo obliko, da se umirijo, da neham begati… pomaga mi, da ustavim avtocesto v glavi, da se osredotočim na bistveno, na tisto, kar mi je zares pomembno in s tem se zavedam kje sem in kaj sem… ampak ob tem imam še vedno misli… In če grem korak naprej… ko misli uredim, zapišem, je čas tudi za to, da jih izpustim in da zadiham… Odložim vse, kar prihaja, kar se pojavlja… osredotočim se na svoje telo, na svoje občutke… diham in se jih zavedam… s tem ozavestim sebe tudi v počutju… ja lahko sem prestrašena… zgolj ostanem v tem in diham… In potem usmerim pozornost na zvoke okoli sebe… poslušam šume, slišim petje ptic, šumenje vode ali pa zgolj prisluhnem tišini, ki je okoli mene in jo posrkam vase…. Občutki popustijo in se začnem zavedati svojega telesa, svojega obstoja… sem le tu in zdaj in nikamor se mi ni treba premakniti… lahko sem le tu, poslušam, opazujem, in diham… Kako prijetno je to! Tu sem, diham, v meni je življenje! J Kako lepo in neprecenljivo! J Ne rabim drugega, da preživim, ne rabim nobenega kaosa, ne rabim čustev in občutkov, da bi se zavedala življenja v sebi in okrog sebe. J

In če sem prej mislila, kako težko je dosegljiv sedanji trenutek, vidim, da mi ni bilo tako težko. J le odločitev je bila potrebna in zavesten trud. J Torej je bila le misel o nedosegljivosti tista, ki me je začela izčrpavati, tista, ki dejansko ni bila resnična in ki mi ni koristila… ;)

In ob tem nosim v sebi zavedanje, da imam moč usmerjati misli, poskrbeti zase, predvsem pa, da lahko usmerjam svoje občutke in vedno poskrbim za svoje dobro počutje, saj je moje življenje odvisno samo od mene in mojih odločitev. J
 
 
In za konec se ustavim še ob sedanjem trenutku v naših dejavnostih… Koliko sem pa dejansko prisotna v vsakem trenutku npr ob hrani, ob pitju kave, v pogovorih, v službi? V vsem kar delam obstaja sedanji trenutek. In najlažje se osredotočim, če npr ob pitju kave dam pozornost okusu kave in užitku ob srkanju. Takrat sem zares prisotna tukaj in sedaj. J
 
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar