Sedanji trenutek
Sedanji trenutek je
vse, kar imamo… pa vendar se ga je tako zelo težko zavedati in tako težko
ostati v njem… Odvisno je od našega počutja, ki se spreminja, predvsem pa od naših
misli… In če pogledam koliko misli se mi čez dan sprehodi po glavi, bi lahko iz
teh misli nastala avtocesta… veliko veliko jih je… Mnogokrat tudi preveč… Misli
so tiste, ki mi povzročajo zmedo, ki me vodijo tja, kamor mi mogoče ne bi bilo
potrebno hoditi… v neke okove, v preteklost, v prihodnost, v bolečino in
strahove, ki jih ne morem ali ne želim pustiti za sabo, v spomine, ki mi ne
služijo več… povsod okrog hodim, a najtežje se je ustaviti »doma« v srcu, v
sedanjem trenutku… se zavedati zgolj obstoja in lepote, ki me obdaja…
Resnično se znam
premalo osredotočiti na sedanjost… Sedanjost je tista, v kateri živim in diham,
sedanjost je tista, ki mi daje mnogo, če le znam opaziti… če ji znam
prisluhniti… V sedanjem trenutku se lahko najdem… Preteklost mi lahko služi kot
odskočna deska za sedanjost s svojimi izkušnjami, sencami…
Sedanji trenutek
tako neprecenljiv in tako težko dosegljiv… In vendar tako zelo pomemben v
današnjem hitenju… Ustaviti se, se osredotočiti, da ne izgubim sebe… največkrat
tako težko dosegljivo in le odločitev, da to hočem storiti, da želim umiriti
svoje misli, se odklopiti, je tista, ki mi pomaga, da se zavestno ustavim…
Se mi zdi, da je
tud tole pisanje malo zmedeno ob poplavi vseh misli in kolikokrat si želim, da
ne bi bilo toliko misli, toliko želja, toliko stvari med katerimi se lahko
zgubim… da bi lahko le preprosto dihala, preprosto živela tukaj in sedaj, si
mnogokrat želim… da se ne bi zgubljala v neplodnih mislih, ki mi ne koristijo,
ki mogoče niti niso resnične… Misli so tiste, ki sprožijo razne občutke, pa
vendar ob tem ne gre zanemariti dejstva, da se na misel hitro navežem, ko mi je
npr misel všeč, ampak ob tem pa niti ni nujno, da je ta misel resnična oz
realna v tem trenutku, da ni samo nek plod moje domišljije, mojih želja… misli
me hitro zavedejo, zapeljejo ven iz realnosti, iz sedanjega trenutka… Jaz bi si
pa želela, da sem lahko le tu in sedaj… zakaj so potrebne vse te misli? Ne vem…
vsekakor pa prinašajo napor ob soočanju, dajanju pomembnosti in razvrščanju…
včasih res utrujajoče…
In tisto, kar mi
pomaga misel umiriti(in posledično tudi občutke) je zavedanje dihanja in zgolj
bivanje v tem trenutku… saj mi ni potrebno ves čas nekam hiteti, ves čas nekaj
razmišljati, lahko le sem tukaj in zdaj… ampak za to je potrebna odločitev in
zavestno delo na tem… Ko me npr bega preveč misli, vzamem list papirja in
pišem… pišem, da izrazim vse, kar se nahaja v meni… in pisanje mi pomaga, da
misli dobijo obliko, da se umirijo, da neham begati… pomaga mi, da ustavim
avtocesto v glavi, da se osredotočim na bistveno, na tisto, kar mi je zares
pomembno in s tem se zavedam kje sem in kaj sem… ampak ob tem imam še vedno
misli… In če grem korak naprej… ko misli uredim, zapišem, je čas tudi za to, da
jih izpustim in da zadiham… Odložim vse, kar prihaja, kar se pojavlja…
osredotočim se na svoje telo, na svoje občutke… diham in se jih zavedam… s tem
ozavestim sebe tudi v počutju… ja lahko sem prestrašena… zgolj ostanem v tem in
diham… In potem usmerim pozornost na zvoke okoli sebe… poslušam šume, slišim
petje ptic, šumenje vode ali pa zgolj prisluhnem tišini, ki je okoli mene in jo
posrkam vase…. Občutki popustijo in se začnem zavedati svojega telesa, svojega
obstoja… sem le tu in zdaj in nikamor se mi ni treba premakniti… lahko sem le
tu, poslušam, opazujem, in diham… Kako prijetno je to! Tu sem, diham, v meni je
življenje! J Kako lepo in neprecenljivo! J Ne rabim drugega, da preživim, ne rabim
nobenega kaosa, ne rabim čustev in občutkov, da bi se zavedala življenja v sebi
in okrog sebe. J
In če sem prej
mislila, kako težko je dosegljiv sedanji trenutek, vidim, da mi ni bilo tako
težko. J le odločitev je bila potrebna in zavesten
trud. J Torej je bila le misel o nedosegljivosti
tista, ki me je začela izčrpavati, tista, ki dejansko ni bila resnična in ki mi
ni koristila… ;)
In ob tem nosim v
sebi zavedanje, da imam moč usmerjati misli, poskrbeti zase, predvsem pa, da
lahko usmerjam svoje občutke in vedno poskrbim za svoje dobro počutje, saj je
moje življenje odvisno samo od mene in mojih odločitev. J
In za konec se
ustavim še ob sedanjem trenutku v naših dejavnostih… Koliko sem pa dejansko
prisotna v vsakem trenutku npr ob hrani, ob pitju kave, v pogovorih, v službi?
V vsem kar delam obstaja sedanji trenutek. In najlažje se osredotočim, če npr
ob pitju kave dam pozornost okusu kave in užitku ob srkanju. Takrat sem zares
prisotna tukaj in sedaj. J
Ni komentarjev:
Objavite komentar