Občutek zapuščenosti

Občutek zapuščenosti je težko definirati… največkrat pa se pojavi v odnosu, ki razpade… Lahko bi rekla, da nastane zaradi čustvene izolacije od osebe, s katero smo bili prej močno čustveno povezani… Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev in prav tako tudi marsikateri odnos ne traja večno- ob tem bi se lahko vprašala, če sploh kateri odnos traja večno?

V odnosu, v katerem se z osebo čustveno zbližamo, se pojavi tudi navezanost. In po razpadu tega ostane praznina, osamljenost in občutek zapuščenosti. In kaj mi ta občutek zapuščenosti govori? Da me je »zapustila« oseba, ki sem jo imela rada, s katero sva bili povezani in kar naenkrat tega ni več… Težak občutek res… In če se ne znam soočiti z njim, dovoliti, da ga občutim kot normalen proces po zaključku odnosa, me lahko ponese v še težja stanja, kot je npr depresija, da izgubim samo sebe in da se zaradi tega občutka počutim kot da ne bom preživela… In to mi kaže na temelje občutka zapuščenosti… Bistven in za nas zelo pomemben odnos za naše preživetje, je bil odnos s starši… In ko me nekdo od staršev zapusti kot otroka to zame pomeni ogroženost zaradi preživetja, saj kot otrok brez tega ne znam preživeti, še manj pa se znam soočati s težkimi občutki… In ko se spomnim trenutka, ko sem ostala sama, občutim grozo, težko dihanje, prestrašenost, ker se ne znajdem… In ker tega občutka kot otrok ne znam predelati, ga zakopljem globoko vase in najdem način preživetja… In danes v odrasli dobi se mi ta občutek ponovno pojavi v odnosu z osebo, ki mi veliko pomeni in ki mi ne daje več tiste bližine, ki jo »potrebujem« (bližina v odnosih bo naslednje tema pisanja)… Ko občutim, da povezanosti ni več, ob tem čutim tudi, da sem nekaj izgubila, da oseba sicer je telesno prisotna ob meni, a imam vseeno ob tem občutek zapuščenosti, ker nimam več pomembnega mesta pri njej… In se ustavim ob zapuščenosti… Kaj mi sporoča? Poznam ta občutek iz otroštva in je vsekakor grozen, ob tem pa imam zavedanje realnosti, da je to samo občutek, ki ga lahko razumem, ki ga želim sprejeti, mu dovoliti, da je prisoten v meni, pa vendar zaradi tega nisem ogrožena… Kot otrok brez staršev nisem znala preživeti, danes imam sebe in čeprav me je oseba zapustila, imam še vedno svoje življenje. Pri soočanju s tem občutkom mi pomaga razum, predvsem pa, da vidim in sprejmem svojo ranljivost, da se zavedam, da v trenutkih, ko me nekdo zapusti, potrebujem nežnost, da objamem sama sebe in da me dejansko zapuščenost vrne nazaj v bistvo sebe. J Seveda pot sprejemanja in spuščanja osebe ni lahka, pa vendar je to del življenja in prej kot to lahko storim v sebi, lažje je zame. Seveda se ob tem pojavi tudi bolečina zaradi zapuščenosti, a to je že nova tema in se ustavim ob njej kdaj drugič.

Kaj je zate občutek zapuščenosti in kako ga doživljaš? Podeli svojo zgodbo z mano na mail bergantalena@gmail.com ali kot komentar.