Trnova pot ljubezni

Ljubezen do sebe se najbolj pokaže skozi odnose, še posebej v odnosu ženska-moški…Ženske smo tiste, ki smo bolj ali manj naučene, da je v partnerskem odnosu na prvem mestu partner in otroci in da ob tem zelo rade pozabimo nase…In ravno v partnerskem odnosu se lahko najbolj vprašam, kaj pomeni imeti rad sebe…

Ko pomislim na svojo preteklost šele vidim, kje se je izražala neljubezen do sebe…Preteklost je tista, ki me uči, da prihajam vedno bolj k sebi, da gradim ljubezen do sebe…Prvi odnos, ki mi ob tem najbolj odzvanja in za katerega bi lahko rekla, da me je prebudil, da sem se obrnila k sebi, se je zgodil pred kakim letom…Naše srce je tisto, ki izbira komu se bo predalo, naši vzorci pa so tisti, ki nas vodijo, da  se odločamo ali v takem odnosu ostanemo in koliko časa nosimo v sebi upanje…In srce me je vodilo v odnosu z moškim, ki je bil zame zelo pomemben in čeprav mi ljubezni ni vračal na isti način, sem imela v sebi upanje, da me bo nekoč vseeno opazil in mi izrazil ljubezen tudi v dejanjih…Najin odnos je bil živ, a še vseeno sem prejemala premalo…In ob tem se lahko vprašam kaj pomeni, da imam rada sebe? Pomeni, da vztrajam in ljubim drugo osebo in se trudim za odnos mnogo bolj kot oseba na drugi strani? Ali pa to pomeni, da zapustim odnos, ki nima prihodnosti, kjer moje želje in potrebe niso izpolnjene in kjer se posledično ne počutim srečna? Zame osebno pomeni, da v odnosu kjer ni enakovrednega dajanja ljubezni, nimam kaj iskati-zakaj? Zato,ker v odnosu nisem srečna. In predvsem zato, ker spoštujem sebe in ker nobena ljubezen ni vredna tega, da zatajim sebe, da tajim to, kar sem, ker druga oseba tega ne zmore sprejemat…Ja, to vem danes…Vseeno pa je teorija eno in praksa drugo…In takrat sem zelo dolgo nosila v sebi upanje, da bo odnos peljal nekam globlje…zakaj? Mogoče zato, ker sem bila naučena, da z ljubeznijo lahko nekoga spremeniš…poleg tega pa je srce tisto, ki izbere in je pot srca dokaj zahtevna, predvsem ko želiš nekoga pustiti za sabo…Pomaga čas in razdalja…Pa vendar…Ko se mi je uspelo nekako rešiti okovov ljubezni in ujetosti v čustva, sem bila prepričana, da sem določene vzorce sedaj pustila za sabo, da bolj spoštujem in ljubim sebe…hja…in pride nova oseba in nov odnos…In stvari se začnejo ponavljat in sem se spet začela zapletati v odnos, kjer nisem bila opažena dovolj, kjer nisem bila dovolj cenjena…In vsak takšen odnos je ogledalo tega, kakšen odnos imam do sebe…se res ne cenim toliko, da že takoj ne zapustim takšnega odnosa? Očitno ne…In ob novem odnosu imam priložnost, da se ustavim, da pogledam vase, da ne vztrajam toliko kot sem v prejšnjem…Predvsem pa nova priložnost v odnosu do sebe, nova priložnost, da vidim kje sem in kako lahko gradim ljubezen do sebe…

Najbolj pa mi je ob tem pomembno, da ne obtožujem sebe, ker se ponovno zapletam v takšen odnos…ampak, da sem do sebe ljubeča in da skušam videti, kje sem že napredovala in se zato tudi pohvalim in da sprejmem izziv, ki me čaka v novem odnosu…

 

…Se nadaljuje…